27.07.2010
Na zavod 205.100 ljudi?!
Oblast se na vse načine trudi prikriti dejansko stanje gospodarske krize. Ukvarjajo se z nešteto problemi, ki sploh niso pomembni pozabljajo pa na zavod za zaposlovanje in ljudi. Z nepomembnostmi nam filajo glavo, da ne opazimo kaj se dogaja v resnici. Delo, zaposlitev in zavod za zaposlovanje je trenutno glavni problem, ki ga vsi vpleteni tlačijo pod preprogo! Vendar je dovolj, da le za trenutek preslišimo mlatenje prazne slame in prisluhnemo razmeram, ki se nas dotikajo mnogo bolj kot to, ali se bo neka tekma na novem stadionu odigrala danes ali prihodnji teden.
Naredil sem preprost izračun s katerim želim pokazati, da je prijavljenih na zavod za zaposlovanje mnogo več ljudi, kot skuša prikazati oblast. Delo ostaja neopravljeno, zaposlitev je vse manj, zavod za zaposlovanje pa je iz dneva v dan bolj poln.
Danes, 26.7.2010 je na zavod za zaposlovanje prijavljenih 98.187 ljudi, ki iščejo delo. To so ljudje, ki trenutno nimajo zaposlitev in jih oblast prikazuje kot brezposelne. Pri tem bi rad poudaril, da ima veliko oseb, ki trenutno iščejo delo in zaposlitev, ter so prijavljeni na zavod za zaposlovanje, tudi družine. Rad bi spomnil, da ne gre za številke! To so ljudje iz mesa in krvi. Imajo čustva in potrebe. Čeprav so ljudje prijavljeni na zavod za zaposlovanje in nimajo dohodkov, morajo preživljati svoje družine! Otroci namreč nimajo svojih dohodkov. Če poenostavim, lahko teh 100.000 brezposelnih pomeni vsaj 170.000 “lačnih ust”, a se bojim, da je dejanska številka še mnogo višja, kot ta, ki jo ponuja zavod za zaposlovanje ali ta, ki jo omenjam jaz.
No, pa pojdimo naprej. Tukaj so študentje. Še ne tako dolgo nazaj najbolj vroča tema v slovenskih medijih. Naj spomnim, malo delo.
Po podatkih Statističnega urada RS imamo v Sloveniji okoli 115.000 študentov oz. povedano drugače – ljudi s statusom študenta, ki niso prijavljeni na zavod za zaposlovanje. Delo in zaposlitev sta jim tuja in žal tudi nedosegljiva. Gre sicer za pereč in obsežen problem, katerega se trenutno ne bi dotikal. Ostanimo raje pri številkah. 115.000 študentov pomeni okoli 25.000 absolventov oz. oseb, ki uradno ne delajo in naj bi se ukvarjali s pisanjem diplomske naloge. To so osebe, ki jih zavod za zaposlovanje ne beleži, pa vendar gre za ljudi, ki nimajo delo-a. Vsak se seveda znajde na svoj način (študentsko delo ipd.), ampak dejansko gre za brezposelne osebe, ki iščejo delo in zaposlitev pa niso prijavljeni na zavod za zaposlovanje.
Skupaj gre že za 125.000 brezposelnih in vmes je veliko takšnih, ki kot sem že omenil, skrbijo še za svoje družine. Tako smo sedaj že pri 200.000 lačnih ustih (da ne bo zmede – dodal sem še 5000 oseb, ki jih preživlja tistih 25.000 absolventov. Pa naj si gre tukaj za njihove otroke ali mogoče može, žene, ki še vedno študirajo – veliko je tudi primerov, kjer se starši nahajajo med tistimi 100.000 na zavod za zaposlovanje in jih preživljajo študentje s svojim priložnostnim delo-m, ali če hočete študentsko delo oz. kmalu malo delo).
Subvencije za skrajšani delovni čas – razvednoteno delo in konkurenca.
V časniku Delo ocenjujejo, da so ti ukrepi rešili okoli 25.000 dodatnih brezposelnih. Vendar gre žal le za kratkoročni ukrep, s katerim so prestavili odpuščanje malce naprej v prihodnost (žal je ta prihodnost danes tukaj). Vedeti moramo, da so se subvencije že končale in podjetja, ki se še vedno spopadajo s krizo, počasi že odpuščajo. Nekaterim je takšen ukrep seveda pomagal a veliko je takih, ki so že bili oziroma bodo odpuščeni v naslednjih mesecih. Ocenjujem, da bo delo in zaposlitev tako izgubilo okoli 12.500 ljudi. Tukaj bi ponovno spomnil, da imajo ti zaposleni tudi družine, ki jih preživljajo. Skupaj gre tako že za okoli 137.500 brezposelnih. Skoraj polovica omenjenih pa ni prijavljena na zavod za zaposlovanje.
Dvig minimalne plače – zaposlitev.
Menim, da bo ta ukrep, ko (če) bo dokončno izvršen, zahteval dodatnih 50.000 ljudi, ki bodo izgubili delo. Vsi verjetno ne bodo odšli na zavod za zaposlovanje. Naj razložim od kod takšen sklep, oblast nam namreč prodaja precej nižje številke.
Že če pogledamo samo sektor čistilnih servisov, ugotovimo, da ima večina večletne pogodbe s podjetji, kjer so že s pogodbo zavezani, da bodo delali za minimalno plačilo. Nov zakon pa je to minimalno plačilo dvignil. Kaj sedaj? Zaposlitev in delo so imeli, ampak kako dolgo še? Menim, da oblast ni pomislila na to in da bodo s tem še problemi. Takšnih podjetij, ki imajo sklenjene pogodbe za več let je veliko. Precej se jih bo sicer izkopalo iz dreka v katerega jih je porinila oblast zaradi ukrepa, da lahko podjetja, ki niso zmožna dvigniti minimalne plače, to storijo postopoma v obdobju dveh let.
Vendar je očitno, da je še vedno veliko podjetij, ki tega žal ne bodo sposobna izvesti, kar pomeni njihov konec. Po podatkih, ki sem jih pridobil s pomočjo spleta ocenjujem, da je v Sloveniji okoli 145.000 ljudi, ki delajo pod takšnimi pogoji. Tako bo po mojem mnenju v bližnji prihodnosti zaradi tega zakona delo izgubilo okoli 50.000 ljudi in ne le 17.000 kot nas skuša prepričati oblast. Tudi tukaj bi rad spomnil, da imajo ti ljudje družine, ki jih morajo preživljati, pa če delo – zaposlitev bo ali ne. Zavod za zaposlovanje pa itak vsi vemo koliko pomaga…
Skupaj gre tako že za 187.500 brezposelnih! Koliko lačnih ust pomeni to, se kar bojim pomisliti, a če številko pomnožim z 2, mislim da ne zgrešim veliko.
Delo – javni sektor.
Če rečem, da je tukaj preveč zaposlenih polovica delavcev, verjamem, da se nisem veliko zmotil. Po podatkih E-uprave je trenutno v tem sektorju zaposlenih okoli 35.200 ljudi. Če pogledamo okoli, bomo videli stroge ukrepe, ki jih sprejemajo države kot so Grčija in Španija. Glede na razmere pri nas, se lahko zgodi precej podobno. Torej novih 17.600 ljudi bo izgubilo zaposlitev in delo, ker sistem enostavno ne bo zdržal pod takšno maso. Varčevanje bo pač nujno. In spet je tukaj zavod za zaposlovanje. Ampak zavod za zaposlovanje takšni količini ljudi niti ne more pomagati.
Skupaj to pomeni okoli 205.100 brezposelnih! Po mojih izračunih in predvidevanjih bi lahko to številko dosegli že v prvi polovici leta 2011.
Žal je število 205.100 brezposelnih aktualno že danes, čeprav nam oblasti pod nos mečejo druge številke. Prvi, ki so že izgubili delo in zaposlitev so večinoma delavci v gradbeništvu in drugih slabo plačanih panogah. Ker pa vsi vemo, da je nam Slovencem takšno delo izpod časti, so to delo opravljali predvsem delavci iz republik bivše juge. Danes se ti ljudje vračajo domov in tako se število ljudi na zavod za zaposlovanje dejansko ni povečalo za toliko kot je bilo odpuščenih delavcev. Naša država se je s tem sicer rešila enega problema, a ga je le prestavila nekoliko bolj na jug.
Če k vsemu temu prištejemo še osebe z minimalno plačo, ki komaj shajajo iz dneva v dan, lahko ugotovimo, da vsaj polovica prebivalcev naše male državice živi v revščini! Žalostno, a resnično. Vendar to je že druga zgodba. Prav tako kot zgodba o upokojencih, ki morajo znati preživeti z mnogo nižjo pokojnino od minimalne plače in so zaposlitev že pred časom prostovoljno zapustili. Vsem tem bi lahko rekel, da so umetniki, a kaj ko jih to ne nahrani. Zavod za zaposlovanje pa žal tudi ne.
Za konec bi vam zastavil še tole vprašanje: “Kako bi se počutili vi, če bi bili številka 78.362, prijavljena na zavod za zaposlovanje?”
Odgovor lahko zapišete spodaj, raje pa vidim, da o tem razmislite pri sebi. Že jutri o tem mogoče ne boste več le razmišljali. Poglejte realnosti v oči! Sploh potrebujemo takšen zavod za zaposlovanje?
Matija Šega
p.s.: Številke in izračuni so okvirni in niso primerni za nadaljnjo obdelavo. Avtor je do končnih rezultatov prišel s pomočjo spleta, poznavanjem gospodarskih razmer in predvidevanjem.
Vnesel Matija Šega 01:01 pod Delo, Moje delo, Zaposlitev, Zavod za zaposlovanje Tagano Delo, Moje delo, Zaposlitev, Zavod, Zavod za zaposlovanje
26 komentarjev
saj smo hoteli kapitalizem sami, če se ne motim – tam v začetko 1990_tih
In to je to – “uzdaj se u se i u svoje kljuse”.
Globalizacija pa je še malo dodala vzgona. Npr. na Kitajskem sploh ne vedo koliko imajo nezaposlenih, delovno silo pa izvažajo po vsem svetu pa tudi nihče ne ve, koliko jih kje dela
Skratka nezaposelnost postaja nezanimiva kategorija tudi za statistiko, ker je številka pač premalo relevantna
Že res, da številke mogoče niso pomembne, so pa vsekakor pomembni ljudje v številkah. Za vse je to le statistika, dokler se sami ne znajdemo v teh številkah…
Nikogar ne gane, naj si je brezposelnost 5%, 10% ali 15%. Ne tiče se nas. Je le neka statistika, številke… Dokler sami ne postanemo ena teh številk, del te statistike. A takrat so številke spet manj pomembne. Takrat je najpomembneje to, kako se bomo brez denarja živi prebili v naslednji dan.
Pristali smo v “obljubljeni deželi” neomejenih možnosti-beri:kreditov (EU), s pomočjo Njenega čaščenega božanstva (EUR)so nas zaslepljeni oblastniki in zakonodajalci v igri med nedotakljivimi bogovi sodobnega Olimpa (ECB, IMF) privedli tja, kjer smo in kamor zagotovo nismo sami hoteli (in nihče pri zdravi pameti ne bi!)…
in koliko teh “bogih” ljudi v številka si sposoben osrečiti s tem, da so mezdni delavci / sužnji za tvoj profit namesto, da svobodno razpolagajo s svojim časom, talentom, delavnostjo ?
katastrofa
Ravno v tem je problem, saj nam oblast z novodobnim suženjstvom zastira pogled, da bi lahko videli, da dejansko obstajajo tudi druge možnosti.
Je pa res, da dokler plača je in če je ta ok, ni pripomb in ljudje so “srečni”, če lahko tako rečem. Na žalost nihče ne razmišlja, da na ta način tretjino, ali pa še več, svojega življenja dejansko dajemo za lastnika podjetja kjer delamo. Zakaj? Zato, da smo potem prvi na tapeti, ko kaj zaškripa in letimo?
Kam gre ta nori svet…
@ joni: povsem po naravni poti – preživeli bodo pač najodpornejši in najprilagodlivejši
Afnogunc, če upoštevamo, da je v gospodarstvu pri nas veliko delavcev iz republik bivše juge, ki denar porabijo za preživljanje svojih družin, ki običajno bivajo izven Slovenije, lahko ugotovimo, da je stanje dejansko še bolj klavrno.
Preživeli bodo najodpornejši in najprilagodlivejši ja… kaj pa ostali tisoči? Ne morejo kar izginiti. Očitno bo tako kot do sedaj, da teh nekaj najodpornejših preživlja tudi ostale, ki ne delajo nič in tudi tiste, ki samo mešajo drek in ne ustvarjajo nobene dodane vrednosti.
Skratka, če že dela, pa naj dela še malo bolj ane. Samo da ne zmanjka ur v dnevu ali še slabše, dni v življenju teh prilagodljivih delavcev. Saj potem ne bo več nikogar, ki bi nas lahko preživljal.
Najbolj realno sliko dobimo, če pogledamo koliko imamo pri nas zaposlenih v gospodarstvu, ki edino ustvarja dohodke. Številka je sledeča:
457.806 oseb
Vir: racunovodja.com
Torej mora vsak “delavec” delati še za tri.
@Nomercy, kaj je v kapitalizmu naravnega?
@afnogunc, vsak delavec mora delati za svoje otroke (če jih ima), za pokojnino upokojencev, potem pa še za parazite, ki se nahajajo v službah, ki ničesar ne proizvajajo! To je povsem naravno Nomercy ja :/ Matr gre vse v ku***!!!
@gunc: k temu prištej (oz. odštej) vsaj petintrideset tisočakov uradno odpuščenih v letu 2009 in cca. sto tisočakov režijskih delavcev, ki pač nekako spadajo v gospodarstvo (od čistilke do prodajnika, skladiščnika, svetovalca za xyz, receptorja, itd.). Tako pridemo na okoli tristo tisočakov neposrednih proizvajalcev za dvomilijonsko populacijo. Poleg inovatorjev so ti v resnici edini, ki dejansko ustvarjajo dodano vrednost na zaposlenega.
Rešitev je sicer popolnoma enostavna in temelji na spodbujanju malega gospodarstva za ceno propada parazitskih mastodontov, na mestu katerega se znotraj obstoječe infrastrukture oblikuje grozde malih fleksibilnih organizacijskih (proizvodnih) enot. S spodbujanjem trgovine na drobno (butične trgovine) bi se lahko oživilo tudi kmetijstvo, pri čemer je treba predvsem odpraviti bedastoče v zvezi z živinorejo, ki so na račun industrijske predelave malega kmeta popolnoma spravile na kolena.
Spodbuditi je treba notranjo menjavo tudi za ceno uvedbe lastnih standardov in odkritega favoriziranja domačega proizvajalca nasproti tujem (v primeru primerljive cene). Obenem je treba sprostiti davčno breme iz dela (popolna odprava t.i. dohodnine), primat nad dajatvami za socialno varstvo pa bi morala v celoti ponovno prevzeti država. Ravno tako bi država morala v celoti prevzeti nadzor na financami, vključno z bankami in popolnoma izničiti obrestno mero in po možnosti uvesti lastno valuto s srebrno (ali zlato) podlago.
Dobičke nad 3-mi odstotki bi morala država destimulirati z visokimi davščinami, s čimer bi preprečila medgeneracijske primanjkljaje na področju t.i. socialnih transferjev. Obenem bi kot obračunska postavka za opravljeno delo uro morala zamenjati energijski tok (A = delta W), s čimer bi se z lahkoto izognili plačnim nesorazmerjem, saj je cena energije na trgu transparentna…
@PJ: to so pa lepi, že kar konkretni predlogi, kaj bi bilo nujno storit, da se stvari obrnejo na bolje. Všeč mi je tvoj način razmišljanja. Ko bi vsaj bilo več takšnih oseb v Sloveniji, mogoče tudi kakšen tak na položaju, ki lahko kaj takega spravi od besed k dejanjem.
@ joni: naravna je umrljivost
—————
sicer pa je E.K.Krištof potem, ko je krava po vroče – mrzli – za vrat obešeni terapiji crknila rekel: “škoda, jaz sem imel pa še toliko idej … ”
Matija, 10 tisoč delovnih ur na področju projektnega vodenja (za IT) človeka naredi za “solution makerja”. Glede na to, da je področje aktivnosti obsegalo predvsem t.i. optimizacijo procesov in nekaj malega na področju t.i. poslovne inteligence, pa sem se imel možnost dodobra seznaniti z “ozkimi grli” našega gospodarstva, kakor tudi s tujimi pristopi in jih komperativno vrednotiti.
.
Problem slovenskega managerja (predvsem na srednjem – izvršnem – nivoju) je “nekompetentnost pod krinko zbirokratiziranosti”, s čimer se strokovnost in ekonomičnost tako močno prepleteta, da je efikasno odločanje skoraj utopija, kar se nujno odrazi na končni neefektivnosti organizacije.
.
Drugi problem je državni aparat, za katerega lahko domnevamo, ne da je preobsežen, pač pa neučinkovit, kot posledica tega, da je postal pribežališče za vse, ki niso dovolj stimulirani za ustvarjalnost. Pri tem ne gre kriviti pribežnikov, pač pa organizacijsko strukturo državnega aparata, ki takšno ravnanje spodbuja.
.
Tako se, ne glede na to katera kvazi aristokratska klika se dokoplje do oblasti, ukvarjamo z napakami politike, namesto da bi vrednotili pravilnost posameznih potez le-te. Slednje bi bilo namreč ob totalni odsotnosti le-teh, ki smo ji priča, popolnoma nesmiselno. Če se malo pošali, koga bom volil na naslednih volitva… Tistega, ki bo pokazal da razume, da je dvojiški logaritem iz 1 prbl. 0.72, vključno z razlago, kaj to pomeni (v smislu podvojitvenega cikla in demografsko-generacijskega cikla).
.
Odtod torej razmišljanje, da kriticizem vlade ne prinaša ničesar dobrega več, saj je oblast že predolgo sama sebi namen in enostavno nesposobna absorbirati dobronamerne kritike. Edina rešitev, ki še vliva upanje je ponuditi preverjeno rešitve, da jih implementirajo v prakso. Če še to neuspe, jih bo pač treba implementirati mimo njih in jih kasneje integrirati v družbo v vloge, znotraj katerih bodo lahko koristni.
.
O kakovosti slovenske managerske in oblastne strukture zgovorno govorijo dejstva. Za propad podjetij tipa MIP (prehrambena industrija) ali IstraBenz (energetika) se mora človek res potruditi, da mu to uspe. Sploh v času ko povpraševanje po hrani in energentih narašča. To so podjetja, ki lahko preživijo na trgu že po principu inertnosti – brez kakršnegakoli managementa.
.
Vse, kar morata oblast in management potegniti kot nauk zgodbe, da je treba delati ravno obratno od tega, kar se počne zadnji dve desetletji. Za začetek lahko zgolj preneha karkoli početi. S prenehanjem ustvarjanja škode se bo namreč v tistem trenutku tudi ustavilo padanje gospodarstva.
P.J. tako strokovnih komentarjev kot so tvoji, pa mislim, da na mojem blogu še ni bilo
zelo dober pregled in s to številko do katere si prišel se vsekakor strinja, bi pa dodal še okoli 3.000 oseb, ki jih mesečno odjavijo iz uradne evidence in pri pregledu mesečnih poročil je tako že kar nekaj mesecev, oseba, ki je odjavljena iz evidence mora počakati vsaj pol leta, da se ponovno prijavi, tako da je tukaj še vsaj 18.000 dodatno, verjamem pa, da je veliko ljudi, ki se enostavno ne prijavijo v uradno evidenco, še posebej, če niso upravičeni do nadomestila, ker kaj dosti jim ta status ne pomeni, vsaj finančno ne, pa tudi glede iskanja zaposlitve ne, razen da te matretirajo in pošiljajo na neke neke razgovore in sestanke……
@povprecnez se strinjam, da nam zavod ne omogoča nič konkretnega, zakaj ga sploh imamo? Kolega, ki je bil brezposeln, ni dobil nobene socialne pomoči, saj je imel v lasti delnice (beri certifikati, ki smo jih prejeli po letu 1991 + 3 delnice) – vse skupaj seveda ni bilo vredno nič. Ko morajo dat tisto, zaradi česar sploh obstajajo, pa se obesijo na vsako malenkost. Saj ne rečem, da je nujno, da se osebe preveri (eni pač to izkoriščajo), ampak v tem primeru sem mnenja, da bi socialno pomoč morali dodeliti. Na žalost pa verjamem, da ta primer ni osamljen.
.
Malo sem se že oddaljil od bistva, ampak ali res potrebujemo zavode, ki zaposljujejo maso ljudi, prosilcem zaposlitve pa do nje pomagajo bore malo?
Kam pa boš dal potem tiste zaposlen na zavodu? Tiste ženščine morajo cel dan telefonirat okol ali katero podjetje koga rabi. Delovnih mest pa je vsak dan manj. Malo ljudi je v Sloveniji, ki so sposobni odpret nekaj v smislu, kar še ni nikjer na svetu. Borba je huda za tista delovna mesta, ki še kaj prinašajo. Ne odpira se ničesar. No, Julon rabi 45 diplomiranih kemikov. Sedaj je zaposlenih 425 ljudi. Pred časom pa so odpustili 100 delavcev. Torej več jih gre na zavod, kot jih potem spet dobi kakšno delo. Torej ima trenutno največji priliv zavod. Torej, če je kdo diplomiran kemik in brez službe hajd v Julon na Letališko. Podjetje je v italijanskih rokah Družba Bonazzi.
Žal jih jaz nimam kam dat. To je delo države. Seveda se zavedam kaj vse to potegne za seboj, ampak dejansko je problem globok in če ga bomo kdaj želeli rešiti, bodo potrebne korenite spremembe.
Če ne bo ljudi in denarja za odpiranja novih podjetij in s tem novih delovnih mest, ne bo nič. Samo tist odjavljanje in na nov prijavljanje ne bo ničesar rešilo. Torej kdo v Sloveniji ima konkretne in praktične odgovore? Kdo bo to v Sloveniji bojkotiral, nekaj kar nima perspektive in dal pomoč za nekaj kar ima perspektivo? Recimo biodinamična obdelava rodovitne zemlje? Sodobna konvecionalna obdelava zemlje povzroča erozijo tri miljone ton površinskega sloja tal vsako uro. To pa na leto znese 26 miljard ton na leto. Bo zemlja še dolgo to zdržala? Koliko zemlje, ki jo je še preostalo lahko rešimo? Torej, čaka nas kot izgleda še poleg ostalega sranja še lakota…
Jao bine bone, ne dramatiziraj. Najprej je treba naše mišljenje in strah obrniti. V našem Vesolju in s tem tudi v republiki Sloveniji vlada OBILJE vsega. Obilje denarja, obilje hrane, obilje interneta, obilje, oblije, oblije… ne pa pomanjkanje! Ljudje paničarijo samo zato, ker so od rojstva navajeni na negativne vzorce in na besede, da nihče nima denarja in da ga nikoli ne bo dobil. In kaj delajo? Cel dan panično poslušajo televizijo, katero podjetje je šlo v stečaj in kaj je spet en politik za eno svinjarijo naredil. Namesto, da bi zgasnili televizijo in šli ven, v naravo. Za vse je dovolj denarja! Dvignite se iz strahu! Odprite SP, pa ugotovite, kaj v vaši bližini ljudje potrebujejo in prodajajte svoje storitve. Recimo pometanje cest. Ne vem, zakaj se tega v Ljubljani še nihče ni spomnil. Pa toliko nezaposlenih. Če bi kdo namesto mene urejal okolico našega bloka, bi mu tudi dala 5 evrov na mesec. Na Dunaju čistijo ceste (vse ceste! tudi uličice, no ne vem točno, ampak zaradi psov in drekov to morajo narediti) po dvakrat na dan. Po dvakrat na dan!!! V Ljubljani pa… samo glavne ceste in še to, če je slučajno kje kakšna poplava ali pa sneg oz. če pride kakšen politik iz EU na obisk.
Obilje ja. Bil prej v trgovini, sem nakupoval za dopust kamor se odpravljam jutri (gospodarska kriza in dopusti, pa neki jamramo
), pa ne le to, vrste v trgovini so bile ogromne. Kljub vsej bedi, ki naj bi trenutno vladala pri nas, smo vsi veselo nosili denar v trgovino. Komaj sem dobil parkirni prostor, da ne omenjam vozička…
.
Skratka, Dajana v bistvu imaš prav. Če je to kriza, naj traja čim dlje
Maš ti prav. Če bi znal tako škripanje in jamraje fajn in lepo zapakirat, bi mogoče to lahko prodal kot uspešen izdelek.
Tist o eroziji sem kar tako iz samga škripanja. Saj pri nas to itak nobenga ne zanima, dokler še lavfa oskrba s hrano. Pa da bi to znal napista in lepo na police spravit bi še mogoče kaj zaslužili. No, pri nas take teme ne zanima preveč ljudi. Nekaj takega je napisal Krešimir Mišak “Sretan vam kraj svijeta… Kakvog ste poznavali. Knjiga govori o intervjuju transmormacije zavesti. Seveda je izšla na Hrvaškem, cena 175 kuna + stroški.
Teme iz področja razkrivanja globalnih zarot, pa te morajo spravit v slabo voljo. Pa če greš tudi v največjem naliv v najbližjo hosto. Vsaj ne srečaš ljudi, med hojo v dežju. na Dunaju pa imajo ljudje drugačno zavest kot v bolani Lublani…
Matija: Človek še nikoli ni živel v večjem obilju. Tisti, ki jamra, da je nekaj narobe in da ima premalo… s tem mora biti nekaj narobe.
To je naučeno, tako so nas učili starši, šola, cerkev itd. Človek ni imel še nikoli tako dobrih možnosti. Dobiš lahko vse, kar si želiš ali si zamisliš – če to fizično okolje to stvar, ki si jo želiš, vsebuje.